Berem in se sprašujem: tiskani mediji preraščajo hude čase in se borijo proti porastu družbene nepismenosti in apatije odgovornosti, druge vrste medijev pa iščejo še neprehojene steze v ruševju ne-umja. Vsak po svoje, a z istim ciljem: preživeti, na tak ali drugačen način, te hude čase. Čase, ko je informacij preveč in bralcev premalo, čase, ko je preveč kričečih naslovov in premalo z vsebino zapisanih vrstic. Uredniki in menedžerji novinarskih stolčkov se tako trudijo, da bi tudi sami dobili svojo tržno nišo, svojo špranjico in napolnili svoj mošnjiček. Zaradi tega se dogaja vsega: časopisi se spreminjajo v oglaševalske agencije, televizijski dnevniki v zbiratelje kokodakanja, trasha. Mogoče pa je še huje: celo utrujena in lačna množica se je naveličala »paparazzov«, poletnih romanc (baje) slavnih obrazov in nagih riti, na vrsti je eksplozija kolektivnega jokanja. Tako je, najnovejši tržni aduti, ki takoj dvigajo strahospoštovani »share« (gledanost), so namreč nesrečne zgodbe o družinskih stiskah, boleznih, legalnih zapletih, štorje o nepredstavljivih naključjih in, seveda, tudi srečnih koncih. Pa še ganljive zgodbe o zapuščenih psih, podhranjenih pandah in naravnih katastrofah. Na zguljenih in udrtih kavčih planejo gledalci v »občuten« jok pred mirnim spancem, medijski magnati pa v krohot nekoga, ki je ravnokar zaslužil z novo potegavščino. Vse za denar, torej, celo prodajanje in razvrednotenje življenjskih zgodb, ki jih je moral nekdo v realnosti doživeti. Ali pa tudi ne, kdo ve da ni vse izmišljeno?
 

Če že ni izmišljeno, je vsekakor presunljivo. Bolj kot zgodbe same, ki so lahko vsekakor tragične, šokantne, je presunljiva lahkotnost, s katero govorijo o njih. Med nasvetom o trendi barvi na milanskih modnih revijah in izmišljotinam o najnovejši dieti, ki »res« (vsaj letos) pomaga, poslušamo o teh in onih nesrečnikih, ki doživljajo nečloveške stvari. Hude, grozne, a večinoma neprimerne za drugo novico na glavnem večernem dnevniku, neprimerne za zlagan podton bralca, patetično glasbeno kuliso prispevka. To ni njihov prostor, ker ne gre za šov, pa čeprav šov morbidnosti. Tudi sami veste, da se tudi morbidnost dobro prodaja. Gre tudi tu za začarani krog vsesplošne povezanosti: Medijski svet, ki frenetično ponuja poceni trash in »killer« vsebine, je na napačni poti, s tem ustvarja okolje vsesplošne ganjenosti, ljudje gledajo in poslušajo, novinarski ponudniki prodajajo in kasirajo, naslednji dan pa bo teh »morilskih« vsebin še več. Napačno seveda stopamo tudi mi, ki padamo na take oglaševalske trike, se jočemo ob gledanju nanje in takoj zatem mirno zaspimo. A kakšno izbiro imajo recimo tisti, ki bi radi kaj izvedeli, a jim dnevnik ponuja vse razen informacij?
 

Kljub dvomom v zaigranost številnih odlomkov tega medijskega teatra ostajajo fakti, dejstva, ki se vsakodnevno dogajajo. Na cestah, trgih, v stanovanjih in parkih. Ostajajo zgodbe ljudi, ki doživljajo nepredstavljivo trpljenje. Imenujmo jih killer ali morilske zgodbe, del poglavja, ki se imenuje kronika: »razjarjeni petintridesetletnik ubije ženo iz ljubosumja in si nato sodi še sam«, »ni me ljubila, ubil sem jo«, »razvajeni otroci mečejo kamenje iz viadukta nad avtocesto, povzročijo avtomobilsko nesrečo, v kateri umre mlada družina z otroci«. Umberto Galimberti se pravilno sprašuje o njih, otrocih današnje dobe, ki kar tako, niti ne iz sovraštva ali hudobije, temveč kar tako, iz dolgčasa mečejo kamenje na avtke. Ciljajo nanje, kot na lego kocke, ne zavedajo se, da so za njimi ljudje. Se vam ne zdi, da večkrat tudi mi na podoben način spremljamo dnevno kroniko?
 

Kronika je velikokrat nujen del časnikarstva: poudarja socialne probleme in ogrožene družbene skupine, služi za ozaveščanje o realnih nevarnostih, vsakdanjih pasteh. Še večkrat pa služi za zaslužek. Instant zaslužek, ki ga spretni manipulatorji še malo preuredijo in nastane prodajna uspešnica.
 

Zavedajmo se, da so za njo ljudje in žive življenjske preizkušnje. Serijski morilec ni takorekoč filmski akter v malem ekranu, temveč živo bitje s svojimi težavami in razlogi. Pa čeprav za nas nerazumljivimi in tako oddaljeno nečloveškimi. Zanj so razlogi presneto resni, tako resni, da jim ne vidi rešitve in samo zato izbere ultimativno rešitev: umor drugega, umor sebe. Če bi vsakdo od nas znal prevrednotiti pomen kronike, če bi to znali opraviti novinarske hiše, politiki in ne le socialni delavci, bi vsekakor naredili majhen, a zelo pomemben korak k strpnejši družbi. Bojim pa se, da bi tako marsikdo izgubil delo...

 

                                                                                                                                                           Jernej Šček