sobota, 25 okt. 2014 5:56

Samo Pahor o mitizaciji slovenskih korenin izpod klobuka SKGZ

2
Čudno “državljansko” pojmovanje ustavne zakonitosti, enakopravnosti vseh državljanov ne glede na jezik, varstva pravic jezikovnih manjšin

Dopis prof. Sama Pahorja objavljamo v celoti

V zadnjem času se vrstijo izzivi, na katere bi se rad odzval. Toda predno uspem napisati svoj odziv, se že pojavi nov izziv, ki zahteva še bolj nujen odziv.

V 18. stoletju, ko se je izoblikoval pojem državljanstva, se je leta 1774 pojavilo geslo “liberté, egalité, fraternité”, ki je ob prvem pojavu v uradnem dokumentu (Deklaracija o pravicah človeka in državljana, 24.6.1793) že poudarilo prednost enakopravnosti. Prvi člen določa, da je vlada ustanovljene zato, da bi zagotavljala človeku uživanje njegovih naravnih in nezastarljivih pravic. Drugi člen pa določa, da so te pravice enakopravnost, svoboda, varnost in lastnina.

Mislim, da bi ne smelo biti dvoma, da je enakopravnost pogoj za svobodo.

Ko je cesar Franc Jožef 4. marca 1849 podpisal patent, s katerim je razglasil oktroirano ustavo, je za vse državljane cesarstva stopil v veljavo tudi 5. paragraf, ki je določal: “Alle Volksstämme sind gleichberechtigt und jeder Volksstamm hat ein unverletzliches Recht auf Wahrung und Pflege seiner Nationalität und Sprache“ (Vsi narodi so enakopravni in vsak narod ima nedotakljivo pravico do ohranitve in negovanja svoje narodnosti in jezika). Ta ustava je bila sicer ukinjena že 31. decembra 1851, toda to načelo je potrdil 19. člen temeljenega zakona z dne 21. decembra 1867, katerega prvi odstavek se glasi „Alle Volksstämme des Staates sind gleichberechtigt, und jeder Volkstamm hat ein unverletzliches Recht auf Wahrung und Pflege seiner Nationalität und Sprache”. V uradnem italijanskem prevodu se ta odstavek glasi: “Tutte le nazioni dello Stato hanno eguali diritti, ed ogni singola nazione ha l’inviolabile diritto di conservare e di coltivare la propria nazionalità e il proprio idioma”. Med besedilom iz leta 1849 in besedilom iz leta 1867 je razlika le v sklicevanju na državo. Drugi odstavek zagotavlja enakopravno rabo vsakega jezika v uradih, v šolah in v javnem življenju, tretji odstavek pa ureja vprašanje šolanja v posameznih jezikih.

Zdi se povsem nepojmljivo, da bi državljan lahko imel prepričanje o katerikoli narodnosti, lastni ali sosedovi, izven načel, ki izhajajo iz razsvetljenstva in so bila na našem področju že v 19. stoletju dvakrat potrjena na ustavni ravni.

Če preskočimo tragično obdobje zasebnega in državnega teptanja teh načel, lahko ugotovimo, da je mirovna konferenca določila za Svobodno tržaško ozemlje jezikovno enakopravnost s 7. členom Stalnega statuta, ki določa, da bosta uradna jezika italijanščina in slovenščina.

Italijanska republika je v globokem kulturnem zaostanku uvrstila med temeljna načela ustave tudi 6. člen, ki predvideva varstvo jezikovnih manjšin. Vendar iz razprave v ustavodajni skupščini izhaja, da so se podlo odločili za varstvo “neintegriranih” manjšin, ali z drugimi besedami: “La concessione di una seconda lingua, oltre a quella materna, è stata finora accordata esclusivamente a quelle regioni a statuto speciale che potevano rappresentare, nell’immediato dopoguerra, una grave minaccia per l’integrità dello Stato” (sen. Giulio Pastore, 3.11.1962). Zato so morali Albanci, Francozi izven Doline Aoste, Frankoprovansalci, Furlani, Grki, Hrvati, Katalonci, Ladinci in Nemci izven bocenske pokrajine, Okcitanci in Sardinci , Slovenci v videmski pokrajini čakati vse do leta 1999, da je bil izglasovan zakon, ki nikakor ne jamči tiste enakopravnosti, ki je temeljna vrednota vsake pravne države, in še zdaleka ne jamči tiste ravni varstva/ enakopravnosti, ki jo je Ustavno sodišče razglasilo v treh razsodbah opozorilnega ali usmerjevalnega značaja za najnižjo raven varstva priznane jezikovne manjšine (tutela minima della minoranza linguistica riconosciuta), ki izhaja neposredno iz 6. člena ustave ne glede na izvršilne predpise (št. 28/1982, št. 62/1992 in št. 15/1996). In v vseh treh razsodbah je Ustavno sodišče pojasnilo, da je ta pravica neodvisna od poznavanja ali nepoznavanja državnega jezika, ker gre za priznanje enakega družbenega dostojanstva manjšinskih jezikov v smislu 2. in 3. člena ustave.

Ker domnevam, da marsikateri voditelj slovenske manjšine ni še nikoli prebral navedenih treh razsodb Ustavnega sodišče, kaj šele, da bi jih bil temeljito preštudiral, navedem, kaj je zapisalo Ustavno sodišče o etničnosti: “Sulla base delle norme costituzionali prima ricordate - … - la lingua propria di ciascun gruppo etnico rappresenta un connotato essenziale della nozione costituzionale di minoranza etnica, al punto da indurre il Costituente a definire quest’ultima quale ‘minoranza linguistica’”. Na enakopravnosti temelji tudi Posebni statut z dne 5. oktobra 1954, ki v drugem členu zagotavlja “The members of the Yugoslav ethnic group in the area administered by Italy and the members of the Italian ethnic group in the area administered by Yugoslavia shall enjoy equality of rights and treatment with the other inhabitants of the two areas”. Enako temelji na enakopravnosti določilo 3. člena deželnega statuta avtonomne dežele Furlanije-Julijske Benečije, ki pravi: “V deželi je priznana enakost pravic in ravnanja vsem državljanom, ne glede na jezikovno skupino, kateri pripadajo, ter zagotovljeno varstvo njihovih etničnih in kulturnih značilnosti”. S šibko razvitim državljanskim čutom je prevajalec statuta zapisal enostavno “V deželi je priznana enakopravnost vsem državljanom ...”, kot da bi bila razčlenitev “enakost pravic in ravnanja” nesmiselno besedičenje. Ker je deželni statut ustavni zakon, bi ga morala redna zakona št. 482 z dne 15. decembra 1999 in št. 38 z dne 23. februarja 2001 upoštevati. Pa je očitno, da samozvanim “ustavnim patriotom” ni bilo do tega, da navedena zakona upoštevata ta ustavni zakon in opredelitve Ustavnega sodišča najnižje ravni varstva priznanih jezikovnih manjšin.

Pač čudno “državljansko” pojmovanje ustavne zakonitosti, enakopravnosti vseh državljanov ne glede na jezik, varstva pravic jezikovnih manjšin. Drugič dalje.

Trst, 18. marca 2012

Samo Pahor