Dsi: O Slovenskem zgodovinskem atlasu

Tretji novembrski ponedeljek v Peterlinovi dvorani v Trstu je bil namenjen predstavitvi Slovenskega zgodovinskega atlasa. Društvo slovenskih izobražencev je v goste povabilo avtorje in predstavnika založbe, ki so spregovorili o tehnični podobi knjige, njenem nastajanju ter ovirah, ki so jih premagovali na poti do uresničitve ideje - izdaje prvega samostojnega atlasa slovenske zgodovine.

Kot je uvodoma pojasnil Tomaž Zalaznik, direktor založbe Nova revija pri kateri je atlas izšel, Slovenci vse do danes nismo imeli atlasa svoje zgodovine, saj je bila ta na kartah vedno vključena v širše zgodovinske publikacije. Prvi poskus, da bi bila slovenska zgodovina prikazana na posebnih zemljevidih v samostojnem atlasu, je bil Zgodovinski atlas Slovenije, ki je izšel v begunskem taborišču v Spittalu leta 1948, a ta žal ni doživel resnega nadaljevanja. Prve potreba po tem, da Slovenci potrebujemo  svoj  zgodovinski atlas, se je pokazala ob izidu Slovenske kronike 20. stoletja, ko je 7  zgodovinskih zemljevidov ob koncu knjige naletelo na zelo pozitiven odziv.

Založba Nova revija je jeseni leta 2001 utemeljila to potrebo in sestavila načrt Slovenskega zgodovinskega atlasa, ki naj bi zajel ključna obdobja od prazgodovinskih kultur do osamosvojitve Slovenije. Ker je šlo na naših tleh za pionirsko delo, so  ideje za oblikovno podobo  iskali tudi  na knjižnih sejmih v tujini. Leta 2003 je založba načrt prijavila pri Ministrstvu za kulturo RS kot večletni založniški projekt nacionalnega pomena.  Leto kasneje je sestavila strokovno uredništvo za pripravo atlasa. Odločila se je za pretežno mlajše zgodovinarje z doktorati, ki sodelujejo pri različnih slovenskih strokovnih ustanovah (ZRC SAZU, Inštitut za novejšo zgodovino, Nadškofijski arhiv v Ljubljani, Narodni muzej). Uredniki, ki so hkrati avtorji, so specialisti za posamična obdobja svetovne in slovenske zgodovine in kažejo posebno dovzetnost za zgodovinsko kartografijo. To so dr. Boris Golec, dr. France M. Dolinar, dr. Miha Kosi, dr. Aleš Gabrič in mag. Tomaž Nabergoj. Vse karte (243), grafi in skice(49) v atlasu so delo Mateje Rihtaršič. Skupina je izdelala načrt v štirih kronoloških razdelkih: antika (Nabergoj), srednji vek (Kosi), novi vek (Golec), 19. in 20. stoletje (Gabrič); cerkveno zgodovino za celotno obdobje od pojava krščanstva do nastanka nove slovenske cerkvene pokrajine leta 2006 pa je prevzel France M. Dolinar. Leta 2005 sta bila dokončno izoblikovana zasnova in obseg Slovenskega zgodovinskega atlasa z vsemi temeljnimi kartami slovenske zgodovine v dvatisočletnem razdobju.

Strukturo in tipe kart, ki jih najdemo v atlasu, sta na sinočnjem večeru podrobneje predstavila avtorja "prvega in zadnjega razdobja" , arheolog mag. Tomaž Nabergoj ter poznavalec 19. in 20. stoletja dr. Aleš Gabrič. Pri tem sta med drugim podčrtala, da so številne karte že starejšega datuma, veliko pa je takih, ki so nove in so nastale na podlagi povsem svežih ugotovitev zgodovinarjev in arheologov. Karte spremlja tudi besedilo, ki bralcu pomaga pri razumevanju.

Poleg  omenjenih gostov je za predavateljsko mizo v Peterlinovi dvorani sedela tudi gospa Alenka Božič, ki je skrbela za lekturo tega obsežnega dela. Po njenih besedah so največ jezikovnih preglavic povzročala krajevna imena, njihovo usklajevanje z obliko v starejši različici ali v tujem jeziku. Kot zanimivost je Božičeva dodala informacijo, da sta v atlasu imeni Ljubljana in Trst zastopani s skoraj enakim številom "zadetkov", ker priča o pomembnosti, ki sta jo v zgodovini mesti imeli za Slovence.

Uradni del predstavitve je zaključil urednik Zalaznik, in sicer z besedami Staneta Grande, ki je Slovenski zgodovinski atlas označil kot monumentalno delo ter najpomembnejšo zgodovinsko knjigo, ki je v Sloveniji izšla po letu 1945. Tradicionalno so sledila vprašanja občinstva in debata.