sreda, 16 apr. 2014 5:56

Samo Pahor: Ali bomo praznovali 90-letnico tržaškega Slovenca Borisa Anžlovarja?

4
"Ugledna profesorica je povedala, da imajo ljudje vse polno pomislekov, ko razgovor nanese name, ko pa zaprosi za pomoč, jo napotijo prav name" piše pforesor Samo Pahor

Prejeli smo dopis profesorja Sama Pahorja, ki ga objavljamo v celoti.

Slovenci v Italijanski republiki imamo dve krovni organizaciji in vsaj enaindvajset “primarnih organizacij”. Pri vsem tem bogastvu dejavnosti, ki stanejo Italijansko republiko in Republiko Slovenijo nemajhne denarje, se dogaja, da je potrebno, da poseže neuvrščeni Samo Pahor.

V nedeljo, 15. aprila 2012, mi je telefonirala ugledna profesorica, ki je želela dobiti dvojezični obrazec 730. Povedala je, da imajo ljudje vse polno pomislekov, ko razgovor nanese name, ko pa zaprosi za pomoč, jo napotijo prav name. V ponedeljek, 16. aprila 2012, sem ji dostavil zaželeni obrazec.

V torek, 17. aprila 2012, sem prejel prošnjo absolventa Univerze v Ljubljani, da bi posredoval vsaj osnovne napotke za raziskavo za diplomsko nalogo na tržaško tematiko. Fant se je najprej obrnil na Slovenski raziskovalni inštitut, kjer so mu predlagali naj naveže stik z Narodno in študijsko knjižnico a odgovora žal ni dobil. Njegov kolega in sokrajan mu je predlagal naj piše meni in mu posredoval tudi moj elektronski naslov.

Ta dva dogodka iz zadnjih dni sta me spomnila na dogodivščino iz leta 2009, ki jo je opisal Franci Pivec iz Instituta infomacijskih znanosti v Mariboru v reviji Organizacija znanja (letnik 15, zvezek 1-2, 2010) v članku z naslovom “Boris R. Anžlovar - Prvi Slovenec v informacijski znanosti”.

Eugene Garfield, ustanovitelj Institute of Scientific Information, je leta 2007 sporočil Pivcu, da je pri začetkih infomacijske znanosti v ZDA odigral pomembno vlogo “Jugoslovan” Boris Anžlovar (Anzlowar). Po dokaj zapleteni raziskavi je Pivec ugotovil, da se je Anžlovar rodil 11. junija 1923 v Trstu. Seveda ga je zanimala Anžlovarjeva mladost in želel je, da bi jo kdo raziskal. O tem, kako se je zadeva razvijala, je napisal sledeče besedilo.

“Tiste dni je v Mariboru z razstavo o Bidovcu gostoval ravnatelj tržaške Narodne in študijske knjižnice Milan Pahor in ‘pripravil sem si teren’, da bi ga zapletel v raziskavo o njegovem someščanu, ki je pomemben za svetovno knjižničarstvo. Očitno mu kopica drugega dela ni dopustila, da bi se posvetil novi temi. Zato sem nekaj mesecev kasneje prosil za nasvet in pomoč znanca in silno angažiranega zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca. Nisem imel veliko upov, da ga bom pridobil in res se mi ni odzval. Tako je ostala zadnje upanje kolegica iz študijskih let na filozofski fakulteti, pomembna knjižničarka in organizatorka Tržačanov v Ljubljani, Ana Martelanc. Takoj je dojela, da je raziskava pomembna za kulturno sliko slovenskega Trsta. Skupaj s Ksenijo Majovski iz Narodne in študijske knjižnice jima je za “projekt” nekako uspelo pridobiti znamenitega Sama Pahorja. Če pa se nečesa loti Samo Pahor, se redko zgodi, da ostane še kaj skrito. Začela so prihajati njegova pisma in vsako naslednje je bilo bolj zanimivo in je dokazovalo, da je ubiral Boris Anžlovar od mladih nog zelo samosvoja pota in sploh ni tako presenetljivo, da se je ‘vmešal’ v zgodovinske dogodke. Garfieldove slutnje o tem so se potrdile in očitno taki ljudje drug drugega ‘začutijo’.”

Leta 2013 bo poteklo od rojstva Borisa Anžlovarja devetdeset let. Bo krovnima organi-zacijama in uglednima primarnima organizacijama uspelo prirediti slovesnost v počastitev tržaškega Slovenca, “ki je pomemben za svetovno knjižničarstvo”? Pa sploh vedo ti poklicni Slovenci za tako pomembnega rojaka? “Bomo videli” je rekel slepi.

Trst, 22. aprila 2012 Samo Pahor